Če bi se mi ob večerih, kakor je ta zgodilo, da v nahrbtniku ne bi bila naglavna svetilka, bi se verjetno to zelo slabo končalo. Po nesreči sem si zvila gleženj in tako se je moja pot nazaj nadaljevala počasneje kakor običajno. In ker sem na koncu zadnje pol ure hodila praktično že v temi, sem si pomagala s svetlobo ki jo ima naglavna svetilka, ki sem jo na srečo vzela s seboj.
Srečo sem imela tudi s tem, ker sem imela v nahrbtniku tudi elastičen povoj. Vedno mi je bilo smešno, ko sem to pakirala s seboj, ker sem vedela, da je pametno imeti to s seboj, nikoli si pa nisem mislila, da si bom naredila kaj takega, da bom to potrebovala. In danes sem prvič po več letih doživela to, da sem potrebovala, da je v nahrbtniku bila naglavna svetilka in elastični povoj, s katerim sem povila zvit gleženj. Vseeno elastični povoj ni popolnoma ublažil bolečine, je pa vsaj omili, da sem lažje hodila. Žal sem pa vseeno morala hoditi počasneje, kakor bi hodila z zdravim gležnjem in to zelo počasneje.
Namesto eno uro za nazaj sem potrebovala dve uri. Zadnje pol ure sem hodila v čisti temi. Še dobro, da nisem bila edina, ker če ne bi me bilo res strah. Nočna hoja po gozdovih mi res ni nikoli prijala, ne glede na to, da je na glavi bila naglavna svetilka, ki mi je osvetljevala pot. Vedno me je bilo strah, da bo, od kje, kaj priletelo. Kakšna žival, ki bi me imela za potencialno večerjo recimo. Sicer bi imela precej malo koristi od mene glede na mojo koščenost. Vseeno pa ne bi bilo fino postati kakšen zobotrebec za medveda. In zato, ker tega ne želim doživeti, ne hodim v temi po gozdu, kljub temu da je naglavna svetilka rešitev, lahko mi pomaga pri tem, da vidim, kje hodim.