Vse, kar sem prebrala na etiketi, je bilo, da so orehi v piškotih krhki, da se kar stopijo v ustih. Predvsem me je zanimalo, če je to res, saj je bil opis tak, da sem tako okus kakor kako se orehi topijo že čutila v ustih. Kupila sem piškote in vse ostalo, kar je bilo na seznamu in se odpravila iz trgovine.
Komaj sem se usedla v avtomobil še sem odpirala piškote, ki sem jih kupila, da vidim, če je opis na etiketi pravi, ker si resnično želim čutiti ta okus, ki je napisan. V resnici so bili piškoti bolj kot ne navadni piškoti. Malce boljši kakor običajni piškoti so vseeno delovali in konec koncev niso bili slabi, vsekakor je bila pa moja domišljija mnogo boljša od realnosti, kar se pa zelo pogosto zgodi. Torej orehi se ne topijo v ustih, so pa vseeno zelo dobri piškoti, ki jih bom z veseljem pojedla do konca. Morda ne ravno danes, ker vseeno ne želim toliko tega na enkrat pojesti, ampak tekom tedna. Naj trajajo, da bom v njih uživala, ne da mi bo zvečer in še danes popolnoma slabo od njih.
Načrt je bil seveda takšen, kot sem napisala, ampak ko sem se pripeljala domov, je pol piškotov, kjer so orehi že manjkalo in odločila sem se, da jih zapakiram in takoj postavim v neko oddaljeno omaro v upanju, da pozabim nanje najmanj do jutri. To sem tudi naredila, prav tako sem pa tudi, pospravila vso ostalo hrano, ki sem jo nakupila v trgovini, da s tem zaključim za danes.
Odločila sem se, da bom kar takoj šla pod tuš in vse uredila, kar imam še, tako, da me bo čakala le še večerje in pa gledanje kakšne moje serije. Danes sem tako utrujena, da se mi prav popolnoma nič več ne da. Upam le, da bom dovolj močna in me ne bodo orehi v novih piškotih zopet premamili.