Sodelavec, s katerim sva si delila pisarno, je bil človek rutine. Vsak dan je ob isti uri prišel v službo, spil svojo skodelico črne kave, preletel e pošto in se lotil dela.
Nikoli ni tvegal, niti nikoli ni iskal adrenalina. Zato pa je bil pravi šok, ko su mu ostali sodelavci v podjetju za rojstni dan podarili nekaj, kar ni pričakoval nihče, še najmanj pa on sam. Dobil je tandem paragliding. Ko je odprl rdečo kuverto in zagledal darilni bon za tandem paragliding, je njegov obraz vidno prebledel. Vi se šalite, je vprašal z resnim glasom. Odgovor je bil jasen ne in pojasnilo, da je že čas, da stopi in svoje cone udobja. Teden dni kasneje se je, še vedno v dvomih ali ja ali ne, znašel na vzletišču nad mestom. Pod njim se je razprostirala zelena pokrajina, v daljavi so se lesketala jezera. Ob njem pa je stal izkušen inštruktor in ga potrpežljivo pripravljal na polet. Na koncu mu je dejal, naj se ne boji, samo sledi naj njegovim navodilom in uživaj v poletu. Ko je prišel trenutek resnice, so se mu začele tresti noge, globoko je vdihnil in še preden si je lahko premislil in izgubil je tla pod nogami. Letela sta. Strah je v trenutku izginil, veter mu je šumel okrog ušes, pod njim pa so bili hribi in reke kot na kakšni razglednici. Občutek je bil neverjeten.
Sprostil se je in zakričal v nebo, to je noro, ter se pričel smejati kot majhen otrok. Zgleda, da je tandem paragliding uspel. Sodelavci, ki so spodaj spremljali dogajanje, so ga navdušeno pozdravljali in snemali njegov polet. Ko je pristal, se mu je na obrazu lesketal velik nasmeh, ki ga še nihče od nas ni nikdar videl. Še vedno poln adrenalina se je iz srca zahvali za to pustolovščino.
Naslednji dan v službi ni več tisti stari, bil je bolj sproščen in bolj samozavesten.