Če imate to možnost, so domači orehi res najboljši. Nekje imajo doma domače orehe in lahko so Hvaležni zato. Sama nimam te sreče, čeprav imamo zemljo, a so naši orehi še premajhni. Posadili smo jih takoj, ko smo zgradili hiši, vendar je potrebno nekaj let, da zrastejo.
Pri mojih starih starših pa imamo več sreče, ker imajo dva velika oreha. Tako jih vsako leto poberemo in jih imamo za vse dosti. Moji stari starši ne morejo več pobirati, zato vedno pridemo pobirat mi. Dogovorimo se tako, da babica nekaj skuha, mi pa ves dan pobiramo. To je dan, ko naberemo res veliko orehov in jih potem imamo za dlje časa, lahko rečem za celo zimo.
Od nekdaj so moji stari starši vedeli, kako zdravi so orehi in jih vedno imeli na mizi, kadarkoli sem prišla na obisk. Najbolj mi je bilo zanimivo to, da ko smo prišli na obisk kam drugam, so na mizo dali čips, palčke in sladkarije. Ko pa smo prišli k babici, je ta dala na mizo orehe. Spominjam se, kako so otroci prvič čudno pogledali, kaj daje babica na mizo in čakali, da bo prinesla čips. Vendar ga ni bilo. Ker so bili na mizi samo orehi, so jih začeli jesti.
Tako jih je moja babica navadila, da jih jedo tudi doma. Saj veste, babice so posebne in one znajo svoje vnuke naučiti marsikaj.
Tisti dan, ko so orehi po vrečah, se zavedamo, da jih moramo dati sušiti. Potem se dogovorimo, kdaj se bomo dobili, da bomo orehe drobili. Tudi to je dan, ko uživamo in preživimo skupaj. Sama te dneve še posebej cenim, ker vem, da jih je malo in zato neizmerno uživam, da nas orehi še vedno povezujejo in da uživamo v skupni družbi več generacij, kar je danes že redkost.