Po tem, ko je prijateljica rodila in se ji je pojavila diastaza, sem jaz ravno začenjala s svojim novim športnim življenjskim slogom. Zato me je prosila, če bi lahko skupaj telovadili. Ona je sicer veliko telovadila prej, ampak mora sedaj najprej pozdraviti trebušne mišice, da se diastaza pozdravi, jaz sem pa komaj na začetku telovadb in vsega ter delam še čisto začetniške vaje. Na nekakšen način se s težavnostjo in tempom zelo dobro ujemava ta trenutek.
Dobivali sva se približno petkrat na teden, in ker živiva zelo blizu, sva imeli zelo malo dela, da sva se uskladili. Obema je čisto ustrezalo, da sva delali bolj lahkotne vaje, ker več nisva zmogli. Seveda vsaka iz svojih razlogov. In tako sva to prakticirali skoraj tri mesece. Njej se je diastaza, v tem času pozdravila, jaz pa sem tudi zelo napredovala tako, da sva lahko začeli razmišljati o tem, kaj bi bila naslednja stvar, ki bi se je lotile. Ker je bila ravno zima, sva se odločili, da bova začeli s fitnesom. Ampak za začetek trikrat na teden, ker ne veva, kako bo telo od reagiralo in ker bi bilo fino, da začneva počasi s težjimi vajami.
Čez dva tedna sva bili res obe vpisani v fitnes in bil je ponedeljek, ko sva imeli prvo uvodno uro z osebnim trenerjem, da nama malce razkaže stvari. Tisti dan sva naredili bolj malo, ker sva se bolj spoznavali z napravami in kako se uporabljajo. No, vseeno sva naprave poizkusili, tako da nekaj je bilo, ampak nisva pa pretiravali, da sva obdržali moč in kondicijo za vse naprave. Pa tudi prijateljico je vseeno malce skrbelo, če je diastaza, res že čisto pozdravljena ali ne.
Po dobrih urah sva se počasi odpravili. Osebni trener je prijateljici dal še neko knjižico za vaje, ki se priporočajo za tiste, ki se jim je naredila diastaza, da lahko resnično dobro pozdravijo to.